Kako je Schweitzer
Widorju (in vsem nam) naslikal orgle, Bacha in celovitost življenja
Pa vendarle se je ta revolucija
zgodila šele pred dobrim stoletjem. Leta 1893 si je komaj 18-letni Alzačan
Albert Schweitzer hotel izostriti svoje doumevanje orgelske glasbe. Imel je
možnost obrniti se na sam vrh takratnega orgelskega poustvajanja, na Pariškega
orgelskega velemojstra
Charla Mario Widorja. Vsakoletni nekajtedenski zasebni tečaji[1] so kmalu prerasli v plodno strokovno sodelovanje in izmenjavo umetniških občutij. Ključni dogodek njunega odnosa je Widor zaznal v eni od učnih ur leta 1899, ko je svojemu učencu Albertu priznal, da so mu Bachovi preludiji in fuge sicer kristalno jasni, nikakor pa ne razume koralov. „Bolj ko jih študiram, manj jih razumem.”[2] Nemško poznavanje Bacha je bilo seveda takrat na bistveno višji ravni kot francosko, zato je Schweitzer svojemu učitelju hitro odprl obzorje: „Gotovo se vam mnoge reči pri koralih zdijo nejasne, ker jih ni mogoče razumeti brez tesne povezanosti z besedili, na katera so napisani.” Ko je Widor povezal besedilo z glasbo, je prizal: „ V trenutku, ko mi je učenec razložil besedila, mi je bilo jasno, da je bil slavni pevovodja pri svetem Tomažu mnogo več kot nepremagljiv kontrapunktist, na katerega sem se vedno z zavidanjem oziral kot na mogočen kip. V hipu sem vedel, da njegova dela odražajo neizmerno hrepenenje, dokazujejo vrhunske zmožnosti izražanja poetičnega diealizma, predvsem pa spajajo besede in glasbo v neločljivo celoto.”[3] Pogovori na naslednjih učnih urah so obrodili revolucionarne plodove. Na Widorjevo pobudo je namreč Schweitzer začel pripravljati poučno besedilo o Bachu za francosko glasbeno javnost, ki je kljub začetnim časovnim stiskam prerasla v knjigo s 455-imi stranmi.[4] Že podnaslov francoske različice, Bach – glasbeni poet, je nakazoval, da ne gre za suhoparno razpravljanje o prav‑neprav tehnike pri izvajanju glasbe, ampak za celovit in življenjski pristop k interpretaciji. Kot posebno priznanje si je Schweitzer štel, da ga je takoj po izdaji knjige za prevod zaprosila Bachova nemška glasbena javnost. Lotil se ga je takoj, ko je dokončal svojo teološko delo O Jezusu kot zgodovinski osebi.[5] A mu ni šlo. Kot naravni govorec obeh jezikov je spoznal, da je Bachovo glasbeno poezijo treba nemški javnosti predstaviti na drugačen način. Knjige zato ni prevedel, ampak jo je napisal na novo. Originalna nemška izdaja iz leta 1908 obsega 844 strani.[6]
Charla Mario Widorja. Vsakoletni nekajtedenski zasebni tečaji[1] so kmalu prerasli v plodno strokovno sodelovanje in izmenjavo umetniških občutij. Ključni dogodek njunega odnosa je Widor zaznal v eni od učnih ur leta 1899, ko je svojemu učencu Albertu priznal, da so mu Bachovi preludiji in fuge sicer kristalno jasni, nikakor pa ne razume koralov. „Bolj ko jih študiram, manj jih razumem.”[2] Nemško poznavanje Bacha je bilo seveda takrat na bistveno višji ravni kot francosko, zato je Schweitzer svojemu učitelju hitro odprl obzorje: „Gotovo se vam mnoge reči pri koralih zdijo nejasne, ker jih ni mogoče razumeti brez tesne povezanosti z besedili, na katera so napisani.” Ko je Widor povezal besedilo z glasbo, je prizal: „ V trenutku, ko mi je učenec razložil besedila, mi je bilo jasno, da je bil slavni pevovodja pri svetem Tomažu mnogo več kot nepremagljiv kontrapunktist, na katerega sem se vedno z zavidanjem oziral kot na mogočen kip. V hipu sem vedel, da njegova dela odražajo neizmerno hrepenenje, dokazujejo vrhunske zmožnosti izražanja poetičnega diealizma, predvsem pa spajajo besede in glasbo v neločljivo celoto.”[3] Pogovori na naslednjih učnih urah so obrodili revolucionarne plodove. Na Widorjevo pobudo je namreč Schweitzer začel pripravljati poučno besedilo o Bachu za francosko glasbeno javnost, ki je kljub začetnim časovnim stiskam prerasla v knjigo s 455-imi stranmi.[4] Že podnaslov francoske različice, Bach – glasbeni poet, je nakazoval, da ne gre za suhoparno razpravljanje o prav‑neprav tehnike pri izvajanju glasbe, ampak za celovit in življenjski pristop k interpretaciji. Kot posebno priznanje si je Schweitzer štel, da ga je takoj po izdaji knjige za prevod zaprosila Bachova nemška glasbena javnost. Lotil se ga je takoj, ko je dokončal svojo teološko delo O Jezusu kot zgodovinski osebi.[5] A mu ni šlo. Kot naravni govorec obeh jezikov je spoznal, da je Bachovo glasbeno poezijo treba nemški javnosti predstaviti na drugačen način. Knjige zato ni prevedel, ampak jo je napisal na novo. Originalna nemška izdaja iz leta 1908 obsega 844 strani.[6]
Schweitzerjevo ukvarjanje z Bachom
je še dodatno spodbudilo njegova prizadevanja na področju orglarstva. Že jeseni
1896, ko je si je v koncertni dvorani Lieder v Stuttgartu ogledal „najbolj
moderne” orgle tistega časa, je zapisal: „Ko sem zaslišal kričeče tone tako
opevanega glasbila in zvočni kaos v katerem nisem mogel razločiti posameznih
glasov Bachove fuge, ki mi jo je zaigral organist Lang, sem se dokončno
prepričal, da moderne orgle ne pomenijo napredka, ampak korak nazaj.” Naslednja
leta je Schweitzer večino svojega prostega časa porabil za pregledovanje
različnih orgel ter pogovore z organisti in orglarji. Sam je zapisal, da je
njegovo mnenje o lepem zvoku starih orgel običajno naletelo na posmeh.[7]
Leta 1906, po desetletnem raziskovanju, se je odločil začeti oznanjati
evangelij o idealnih orglah. Tik pred začetkom študija medicine je izdal daljši
esej z naslovom Umetnost igranja orgel v Nemčiji in Franciji.[8]
Čeprav avtor v strokovnem besedilu primerjalno obravnava francoski in nemški
pristop k izdelovanju orgel, je znaten del čez 50 strani dolgega eseja usmerjen
v grajo takratnih orglarjev, predvsem njihovega nevzdrženga komercialnega
pristopa in popolnega zanemarjanja umetniško-obrtniške tradicije in
tradicionalne zvočne podobe orgel. Schweitzer je namreč dosledno zagovarjal
stališče o ponovni vrnitvi sapnice na poteg in z drsnimi letvami. Bil je
prepričan, da edino tak ustroj omogoča celovitost tehnike in glasbe in da je na
orglah s tako mehaniko fraziranje najlažje. Zagovarjal je vrnitev nizkih sapnih
pritiskov, kakršne poznamo pri starih mojstrih. Obsojal je tedaj moderno
povečevanje števila spremenov, ki naj bi na prisiljen način posnemali glasove
godal. Trdil je, da je to v nasprotju z naravo orgel samih in nepotrebna
potrata denarja in prostora, ki bi ga lahko porabili za bolj koristne reči.[9]
Trdno je vztrajal, da bi morale orgle v cerkvi „stati visoko in samostojno”, da
bi zvok lahko brez ovir potoval v vse smeri.[10]
Vendar pa Schweitzerja ne smemo razumeti kot izključujočega ljubitelja starih
orgel. Orgle iz Bachovih časov so bile zanj le izhodišče. Velike Cavaillé-Collove
orgle pa je smatral kot zvočno idealne in zgled vsem drugim francoskim orglam.[11]
Na kongresu Mednarodnega glasbenega
združenja na Dunaju leta 1909 so bile prvič obravnavane smernice s področja
orglarstva. Schweitzer je v razpravi aktivno sodeloval. Njegov krik po reformi je
naletel na prava ušesa, in danes brez dvoma lahko trdimo, da je, navdihnjen in
spodbujen z glasbo J.S.Bacha, postal oče ne le oživljanja zanimanja za Bachovo
glasbo in cerkveno glasbo nasploh, ampak tudi za oživitev pomena orgel kot
cerkvenega glasbila. Tok orgelskih reform se je močno razširil po I. svetovni
vojni, predvsem pa po Freiburški konferenci leta 1926, kjer so posebno
zanimanje zbudile orgle, ki so jih na podlagi Praetoriusove[12]
dispozicije iz leta 1618 izdelali v podjetju Walcker v Ludwigsburgu.
Tistega leta, 1926, pa je
petdesetletni Schweitzer že dodobra zakoličil novo področje svoje življenjske
celovitosti. V današnjem Gabonu je že od ustanovitve bolnišnice Lambaréné leta
1913 kot zdravnik uresničeval svoje spoznanje, da je spoštovanje življenja[13]
najvišja vrednota. Svoja filozofska razmišljanja in etične koncepte o življenju
vseh živih bitij v naravi ter o civilizaciji in kulturi v najširšem pomenu
besede[14],
je konkretno udejanjal pri najbolj revnih in zapostavljenih prebivalcih
osrednje Afrike. Tudi svoje glasbene sposobnosti je preusmeril v dejanja, s
katerimi je pridobival denarna sredstva za svojo bolnišnico.
Ob soočenjih s trpljenjem ljudi v
II. svetovni vojni, ob grožnjah atomskih bomb in ob vse globljem prepadu med
razvitim in nerazvitim svetom, si je ves preostanek življenja z besedo iz
zgledom prizadeval za trajni svetovni mir. Svoje misli je strnil v govoru ob
prejemu Nobelove nagrade za mir, ki ga je zaključil z besedami: „Naj se ljudje,
ki v rokah držijo usodo ljudstev, izogibajo vsemu, kar bi lahko povzročilo
poslabšanje že tako težkih razmer. Naj si vzamejo k srcu besede svetega Pavla:
Če je mogoče, in kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi.[15]
Te besede ne veljajo le za posameznike, ampak enako za narode. Naj vsi narodi
svoje prizadevanja usmerijo v mir, in dopustijo duhu čas za rast in dejanja.”[16]
Njegov duh je na mnogih področjih korenito vplival na njegova dejanja. In naša.
[1] A. Schweitzer, 1931, Aus meinem Leben und
Denken, str. 52.
[2] C.M. Widor, 1908, Predgovor h knjigi J.S.
Bach (nemška različica) Alberta Schweitzerja
[3] Ibid.
[4] Jean-Sébastien Bach Le musicien-poète,
izdal Breitkopf & Härtel, Leipzig, 1905
[5] Geschichte der Leben-Jesu-Forschung, 2006
[6] Knjiga je dostopna za branje v spletnem
arhivu https://archive.org
[7] Aus meinem Leben und Denken, str. 61.
[8] Deutsche und Französische Orgelbaukunst und
Orgelkunst, Leipzig 1906.
[9] Deutsche und Französische Orgelbaukunst ...
, str. 29, 35.
[10] Aus meinem Leben und Denken, str. 61
[11] Deutsche und Französische Orgelbaukunst ... ,
str. 2.
[12] Michaelis Praetorius, 1619, De Organographia.
Dostopno na http://archive.org.
[13] Die Ehrfurcht vor dem Leben, 1900 - 1919
[14] Kulturphilosophie, Kultur und Ethik. Beck,
München 1923.
[15] Rimljanom 12, 18.
[16] Povzeto po besedilu na strani
http://www.nobelprize.org