Mehanski deli služijo povezovanju posameznih delov v inštrument. Sem
spadajo omare, igralnik in traktura. Omara orglam daje značilen izgled
predvsem s simetrično razporejenimi piščalmi enega od kovinskih
registrov, običajno principala. Seveda je izgled lahko drugačen, sploh
pri modernih orglah v koncertnih dvoranah. V omari so nameščene sapnice,
piščali, mehovje, del trakture in drugi deli, ki so s tem delno
zaščiteni pred vplivi okolice. Omare imajo tudi akustično vlogo, saj
zvok lahko dušijo in usmerjajo. Pri tem velja omeniti, da imamo v
nekaterih orglah poseben register, ki pravzaprav to ni, in se imenuje
žaluzije. S posebnim valjčkom ali stopalko organist med igranjem del
piščali utiša tako, da jih zapre v omaro. Taka omara se na sprednji
strani zapira z lamelami ali na kakšen drug način.
Igralnik je osrednji upravljalni del orgel. V notranjosti se skriva
zapleten trakturni mehanizem, zunaj pa opazimo eno ali več klaviatur in
gumbe ali vzvode za upravljanje registrov ter drugih naprav. Orgle imajo
vsaj eno klaviaturo, na katero se igra z rokami (manual) in eno za
nožno igranje (pedal). Manuali pri sodobnih orglah obsegajo do pet oktav
(od C do g3 včasih do c4). V primerjavi s klavirjem, ki ima 7 oktav, ta
obseg izgleda majhen, vendar moramo vedeti, da se pri orglah razširi
zaradi registrov, ki imajo višji ali nižji temeljni ton. Pedal obsega do
dve oktavi in pol. Zraven tipk ima igralnik vgrajene vzvode, ki jim
rečemo manubriji. Večina manubrijev služi premikanju letev v pokrovu
sapnice, to je odpiranju in zapiranju registrov. Lahko pa imajo še
druge, pomožne funkcije, na primer zbirniki, s katerimi vključimo več
registrov hkrati, kopule, s katerimi povežemo posamezne manuale ali
pedal med seboj in podobno. Zanimiv je tudi mehanični tremolo, kjer v
zračnem kanalu vključimo nihajočo loputo in s tem povzročimo utripanje
zvoka.
Traktura mehanskih orgel je sestavljena iz množice vzvodov, kotnikov,
žic, regulatorjev in podobnih delov. Osnovni namen je povezava
upravljalnega mehanizma v igralniku z mehanizmi v omari ali omarah.
Dokler je registrov (in sapnic) malo, je traktura enostavna. S
povečevanjem števila registrov pa postaja vse bolj zapletena: povezave
med tipko in piščaljo so vse daljše in zapletenejše, trenje vse večje,
za ustrezno oskrbo piščali z zrakom je potrebno hkrati na isto tipko
odpirati več ventilov na več sapnicah. Orgelska igra je vse težja. V
preteklosti so se tehniki v orglarstvu veliko ukvarjali s trakturo, a se
po pnevmatsko, elektro pnevmatski, elektro-relejni in računalniško
vodeni trakturi ponovno najraje vračajo h klasični mehaniki.