Vrste velikih orgel delimo po obdobjih in šolah, katerim so pripadali
izdelovalci - orglarji. Pred barokom so bile velike orgle prava redkost.
Strokovnjaki so si danes precej enotnega mnenja, da barok predstavlja v
razvojnem smislu začetek, v tehničnem in akustičnem pa tudi vrhunec
razvoja velikih orgel. V tem času so v Evropi najbolj znane in
prepoznavne nemška, italijanska (beneška), angleška, in francoska šola.
Prvi dve tudi v slovenski orgelski krajini. Glavne razlike se kažejo pri
zvoku oziroma sestavi piščalja, tudi pri velikosti. Kateri baročni šoli
je pripadal orglar največkrat enostavno razberemo iz imen registrov.
Povezave med tipkami in ventili piščali so mehanične. Baročne orgle so
še danes najbolj cenjene pri organistih in poslušalcih, saj je njihov
zvok čist, neposreden in barvno raznolik. V naših krajih velja omeniti
Janeza Frančiška Janečka in Frančiška Ksaverija Križmana.
Druga polovica 18. stoletja je prehodno obdobje klasicizma, ki se le v
detajlih razlikuje od baroka. Razliko opazimo pri sestavi piščalja.
Vrhunec klasicizma pri nas doseže Johann Gottfried Kunath s postavitvijo
orgel v ljubljanski stolnici leta 1830.
Naslednje stoletje prinese romantiko, kjer je razvoj tehnike negativno
vplival na izdelovanje orgel - orglarstvo. Opazne so spremembe pri
sestavi piščalja, kjer prevladuje enoličnost oziroma posnemanje
orkestra. Dodatno enoličnost poveča še pnevmatična, kasneje pa
elekto-pnevmatična povezava med tipko in piščaljo, s čemer organist
zgubi neposredni vpliv na odpiranje ventila pod piščaljo. Zvok je medel
in zmazan. Igranje na romantične orgle je izrazito mehko. Predstavniki z
največ izdelki na slovenskem so Franc Goršič, Anton Dernič, Zupan in
sinovi, Ivan Milavec ter Franc in Anton Jenko.
Začetek 20. stoletja prinese pri gradnji orgel obujanje baroka in
pozitivno uporabo tehnike: novi barok. Ponovno se uveljavlja popolnoma
mehanska traktura in značilna baročna dispozicija registrov, s katero se
dosega čist in jasen zvok. V Sloveniji danes takšne orgle izdelujejo
Orglarska delavnica Mariborske škofije, Orglarstvo Anton Škrabl iz
Rogaške Slatine in Orglarstvo Močnik iz Cerkelj na Gorenjskem.