višino, jakost in barvo zvoka piščali.
Ustnične piščali so lesene ali kovinske. Lesene so narejene največkrat iz smreke, redkeje bora, macesna, češnje ali drugih dreves. Na prerezu so to običajno pravokotne cevi, ki imajo na spodnjem delu odprtino za dovod zraka, nad njo del, ki mu rečemo noga, v kateri se zrak zbere in usmeri v režo jedra. Jedro imenujemo pravokotno nameščeno ploščico med prostorom noge in prostorom glavne cevi. V predelu jedra je piščal z zunanje strani oddolbena. Kovinske piščali, najpogosteje iz zlitine kositra in svinca, včasih tudi bakrene, so oblikovane podobno. Jezične piščali so drugačne: v kovinsko nogo imajo vsajen nastavek, na katerem je v žlebičku pritrjen jeziček. Nastavek ima na vrhu odmevnik, ki tresenje zraka ojača, zvoku pa da barvo.
Piščali so glede na konstrukcijo in barvo, ki je odvisna od oblike, združene v registre. Enovrstni register ima načelno enako število piščali kot je tipk na klaviaturi in se prične na tonu C. C je največja piščal v registru in daje temeljni ton registra. Njena dolžina, izražena v čevljih (angleški čevelj, 305 mm), ga tudi označuje. Osnovni register pri orglah je največkrat 8' principal, pri katerem temeljni ton zazveni kot C (veliki C) in odmevna cev meri 8 čevljev. Sledijo mu različni registri oktavnega niza. Oktava 4' ima osnovni ton c (mali c), 2' dolga superoktava c1 (c ena), 1' register c2 (c dva) in podobno. V pedalu je pogosto osnova 16' pedalni principal, poznamo tudi 32' dolge piščali. Ob oktavnem nizu običajno najdemo še kakšen neoktavni register, na primer kvinto, ki ima piščal osnovnega tona dolgo 5 1/3' ali terco 1 3/5'. Osnovna piščal bo pri prvem zvenela kot G, pri drugem pa e1. Navedeni toni veljajo za odprte piščali. Enako dolga, zgoraj zaprta piščal pa zveni eno oktavo niže. Torej z dolžino 32' in ustreznim pokrovom lahko dosežemo globok ton 64 čeveljske piščali. Podobno so glede na dolžino odmevnika razporejene jezične piščali.
Cevi piščali imajo različen premer in obliko (menzura). Standarno razmerje premera in dolžine pri valjasti piščali je 0,059, z odstopanjem pa dosežemo različne zvoke oziroma zvočne barve. Večji premer daje nežnejši glas (posnemanje flavt), ožji pa bolj rezkega (posnemanje godal). Različne barve zvoka dosežemo tudi z različnimi oblikami. Imena posameznih registrov so le okvirno standardizirana, zato jih vsaka šola in celo vsak orglar poimenuje po svoje: z njimi običajno skuša povedati, čemu bo zven najbolj podoben.
Poleg enovrstnih registrov poznamo tudi večvrstne. Najpogostejše so mixture. S pritiskom na eno tipko in odprtim enim registom hkrati zapoje več različnih piščali, pri trivrstni miksturi na primer lahko ena 2', ena 2 2/3' in ena 1'. Večvrstni registri so še akustični bas, kjer z odštevanjem nihanj ustvarimo novo nihanje (glej okvir), na nek način so takšne še dvojne piščali, ki imajo po dve reži na vsaki piščali in se torej zvok tvori na dveh mestih ali pa register kukavica, kjer posebna mehanika izmenično usmerja zrak zdaj v eno, zdaj v drugo piščal, ki sta za malo terco uglašeni različno.
Notranjost orgel.
Intoniranje orgel in posemeznih registrov pomeni najprej uskladitev vseh piščali posameznega registra v enotno barvo in slišnost, hkrati uskladitev registov med seboj (da recimo kakšen od njih hudo ne izstopa iz zvočnega konteksta) in prilagoditev celotnega in posameznih zvokov akustiki prostora. Intoniranje je izredno zahtevno delo, pri katerem si zaenkrat le redko lahko pomagamo s sodobnimi tehničnimi pripomočki.