Vrste velikih orgel delimo po obdobjih in šolah, katerim so pripadali
izdelovalci - orglarji. Pred barokom so bile velike orgle prava redkost.
Strokovnjaki so si danes precej enotnega mnenja, da barok predstavlja v
razvojnem smislu začetek, v tehničnem in akustičnem pa tudi vrhunec
razvoja velikih orgel. V tem času so v Evropi najbolj znane in
prepoznavne nemška, italijanska (beneška), angleška, in francoska šola.
Prvi dve tudi v slovenski orgelski krajini. Glavne razlike se kažejo pri
zvoku oziroma sestavi piščalja, tudi pri velikosti. Kateri baročni šoli
je pripadal orglar največkrat enostavno razberemo iz imen registrov.
Povezave med tipkami in ventili piščali so mehanične. Baročne orgle so
še danes najbolj cenjene pri organistih in poslušalcih, saj je njihov
zvok čist, neposreden in barvno raznolik. V naših krajih velja omeniti
Janeza Frančiška Janečka in Frančiška Ksaverija Križmana.
Druga polovica 18. stoletja je prehodno obdobje klasicizma, ki se le v
detajlih razlikuje od baroka. Razliko opazimo pri sestavi piščalja.
Vrhunec klasicizma pri nas doseže Johann Gottfried Kunath s postavitvijo
orgel v ljubljanski stolnici leta 1830.
Naslednje stoletje prinese romantiko, kjer je razvoj tehnike negativno
vplival na izdelovanje orgel - orglarstvo. Opazne so spremembe pri
sestavi piščalja, kjer prevladuje enoličnost oziroma posnemanje
orkestra. Dodatno enoličnost poveča še pnevmatična, kasneje pa
elekto-pnevmatična povezava med tipko in piščaljo, s čemer organist
zgubi neposredni vpliv na odpiranje ventila pod piščaljo. Zvok je medel
in zmazan. Igranje na romantične orgle je izrazito mehko. Predstavniki z
največ izdelki na slovenskem so Franc Goršič, Anton Dernič, Zupan in
sinovi, Ivan Milavec ter Franc in Anton Jenko.
Začetek 20. stoletja prinese pri gradnji orgel obujanje baroka in
pozitivno uporabo tehnike: novi barok. Ponovno se uveljavlja popolnoma
mehanska traktura in značilna baročna dispozicija registrov, s katero se
dosega čist in jasen zvok. V Sloveniji danes takšne orgle izdelujejo
Orglarska delavnica Mariborske škofije, Orglarstvo Anton Škrabl iz
Rogaške Slatine in Orglarstvo Močnik iz Cerkelj na Gorenjskem.
ORGELSKA UČILNICA
Orgle v cirkusu in v graščinah
Orgle so bile v rimskih časih cirkuško glasbilo. Šele v srednjem veku jih je kot bogoslužno glasbilo začela uporabljati Cerkev. Nikoli niso bile predmet nasprotovanj med posameznimi strujami ali religijami ali med laično in cerkveno oblastjo. Protestanti, na primer, ki so iz cerkvenih stavbe počistili vse oltarje in podobe svetnikov, so orgle pogosto pustili. Znano je tudi, da je ljubljanski katoliški škof Tomaž Hren v svoji protireformacijski vnemi pustil ohraniti manjše orgle, imenovane regal iz sicer protestantske cerkve sv. Elizabete. Še več. Regal „krivovercev” je kasneje celo uporabljal pri katoliških procesijah. Orgle so uporabljali za zabave po gradovih in dvorcih, danes jih mnogo stoji v koncertnih dovranah in glasbenih šolah.
Oblike orgel
Najmanjša oblika orgel je portativ (prenosnik), ki ga pogosto vidimo na
slikah svete Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe. Organist ima portativ
obešen čez ramena, z desno roko igra na kratko klaviaturo, z levo pa
poganja meh. Verjetno se je iz njega razvila današnja harmonika.
Malo večja oblika je regal. Postavi se na mizo, mehovje poganja pomočnik, organist pa igra na klaviaturo. Za razliko od portativa, ki ima le navadne piščali, ima regal le jezičnike, podobne kot pri ustnih orglicah ali harmoniju. Pozitiv je naslednji velikostni razred. Samostoječ inštrument je imel že več vrst piščali. V preteklosti je pogosto služil kot hišni inštrument premožnejših slojev - danes ga je zamenjal klavir. Lahko se tudi prenaša. Ima največ osem vrst piščali (registrov). Pozitiv je danes v nekaterih cerkvah postavljen v prezbiteriju kot druge orgle - za spremljavo ljudskega petja ali meniških psalmov. Pogosto ga trajno namestijo na ograjo kora, mehanizem pa povežejo v velike orgle. V takem primeru mu rečemo hrbtni pozitiv.
Velike orgle so nastale iz potrebe po večjem zvoku v času, ko so začeli zidati velike cerkve. V klasičnih cerkvenih stavbah so mesto dobile na balkonu oziroma koru, bodisi zadaj ali ob strani cerkvene ladje, redko v sprednjem prezbiterijskem delu. Praviloma imajo več kot osem vrst piščali ali registrov, ki so lahko razdeljeni v ločene skupine glede na dotok zraka. Vsaka skupina ima svojo klaviaturo (manual). Rečemo, da so bodisi enomanualne ali večmanualne. Vsake velike orgle imajo tudi pedalno klaviaturo, na katero organist igra z nogami. Celotno piščalje je zaprto v eno ali več orgelskih omar, ki so v cerkvah pogosto bogato okrašene in poslikane.
Eden ali več manualov in pedal ter vzvodi za odpiranje registrov so združeni v igralnik, ki je lahko samostoječ ali vgrajen v orgelsko omaro. Preko igralnika organist orlge "upravlja" oziroma igra nanje..
Največje orgle na svetu so v Convention Hall v Atlantic cityju v ZDA. V dvorani z 41000 sedeži stojijo orgle z 1250 registri. Imajo dve igralni mizi, eno s sedmimi in eno s petimi klaviaturami. Največje slovenske orgle stojijo v Cankarjevem domu v Ljubljani. Skupaj 75 registrov je razporejenih v štiri manualne klaviature in pedal.
Malo večja oblika je regal. Postavi se na mizo, mehovje poganja pomočnik, organist pa igra na klaviaturo. Za razliko od portativa, ki ima le navadne piščali, ima regal le jezičnike, podobne kot pri ustnih orglicah ali harmoniju. Pozitiv je naslednji velikostni razred. Samostoječ inštrument je imel že več vrst piščali. V preteklosti je pogosto služil kot hišni inštrument premožnejših slojev - danes ga je zamenjal klavir. Lahko se tudi prenaša. Ima največ osem vrst piščali (registrov). Pozitiv je danes v nekaterih cerkvah postavljen v prezbiteriju kot druge orgle - za spremljavo ljudskega petja ali meniških psalmov. Pogosto ga trajno namestijo na ograjo kora, mehanizem pa povežejo v velike orgle. V takem primeru mu rečemo hrbtni pozitiv.
Velike orgle so nastale iz potrebe po večjem zvoku v času, ko so začeli zidati velike cerkve. V klasičnih cerkvenih stavbah so mesto dobile na balkonu oziroma koru, bodisi zadaj ali ob strani cerkvene ladje, redko v sprednjem prezbiterijskem delu. Praviloma imajo več kot osem vrst piščali ali registrov, ki so lahko razdeljeni v ločene skupine glede na dotok zraka. Vsaka skupina ima svojo klaviaturo (manual). Rečemo, da so bodisi enomanualne ali večmanualne. Vsake velike orgle imajo tudi pedalno klaviaturo, na katero organist igra z nogami. Celotno piščalje je zaprto v eno ali več orgelskih omar, ki so v cerkvah pogosto bogato okrašene in poslikane.
Eden ali več manualov in pedal ter vzvodi za odpiranje registrov so združeni v igralnik, ki je lahko samostoječ ali vgrajen v orgelsko omaro. Preko igralnika organist orlge "upravlja" oziroma igra nanje..
Največje orgle na svetu so v Convention Hall v Atlantic cityju v ZDA. V dvorani z 41000 sedeži stojijo orgle z 1250 registri. Imajo dve igralni mizi, eno s sedmimi in eno s petimi klaviaturami. Največje slovenske orgle stojijo v Cankarjevem domu v Ljubljani. Skupaj 75 registrov je razporejenih v štiri manualne klaviature in pedal.
IAOD – Mednarodno združenje za orgelsko dokumentacijo
Internationale Arbeitsgemeinschaft für Orgeldokumentation (International
Association for organ documentation), je mednarodno združenje strokovnjakov za
orgelsko dokumentacijo. Ustanovljeno je bilo januarja 1990 in ima sedež v
Berlinu. Pobudnik in ustanovitelj je bil dr. Uwe Pape, profesor informatike na
Tehniški univerzi v Berlinu, gostujoči predavatelj na mnogih ameriških in
evropskih univerzah ter dolgoletni neodvisni strokovnjak za orgle na Saškem,
Bremnu, Brandenburgu in Berlinu. Že leta 1985 je za območje Berlina in
Brandenburga zasnoval prvo digitalno podatkovno zbirko orgel na svetu in s tem
pokazal prednosti takšnega načina urejanja podatkov. V okviru ORDA, kakor se je
imenoval projekt Tehniške univerze iz Berlina, so zbirali podatke o orglah,
orglarjih, dogodkih in literaturi, ki je kakorkoli povezana z orglami. Podatkovna
struktura ORDA še danes služi kot idejna osnova za mnoge državne in regijske
podatkovne zbirke
Osnovni namen IAOD je znanstveni napredek raziskav
dragocenih in zgodovinsko pomembnih orgel. Zastavljene cilje združenje dosega z
delovanjem na različnih področjih, predvsem
- z
raziskavami izdelovanja orgel v preteklosti in danes,
- s
pregledovanjem in analizo cerkvenih in drugih zgodovinskih arhivov,
- z vzpostavitvijo enotnega sistema za popis in dokumentacijo orgel,
- z računalniško podprtim shranjevanjem in dokumentiranjem rezultatov raziskav,
- z vzpostavitvijo enotnega sistema za popis in dokumentacijo orgel,
- z računalniško podprtim shranjevanjem in dokumentiranjem rezultatov raziskav,
- s sprotnim
objavljanjem rezultatov v strokovnih revijah, knjigah in na konferencah.
Združenje IAOD vsako leto ali vsako drugo leto organizira generalno skupščino, na katerem člani pregledajo dejavnosti preteklega leta in potrdijo načrte vodstva in odborov za naslednje leto. Skupščina je običajno povezana s strokovnim srečanjem, na katerem obravnavajo različne teme.
www.iaod.eu
Mehanski deli orgel
Mehanski deli služijo povezovanju posameznih delov v inštrument. Sem
spadajo omare, igralnik in traktura. Omara orglam daje značilen izgled
predvsem s simetrično razporejenimi piščalmi enega od kovinskih
registrov, običajno principala. Seveda je izgled lahko drugačen, sploh
pri modernih orglah v koncertnih dvoranah. V omari so nameščene sapnice,
piščali, mehovje, del trakture in drugi deli, ki so s tem delno
zaščiteni pred vplivi okolice. Omare imajo tudi akustično vlogo, saj
zvok lahko dušijo in usmerjajo. Pri tem velja omeniti, da imamo v
nekaterih orglah poseben register, ki pravzaprav to ni, in se imenuje
žaluzije. S posebnim valjčkom ali stopalko organist med igranjem del
piščali utiša tako, da jih zapre v omaro. Taka omara se na sprednji
strani zapira z lamelami ali na kakšen drug način.
Igralnik je osrednji upravljalni del orgel. V notranjosti se skriva zapleten trakturni mehanizem, zunaj pa opazimo eno ali več klaviatur in gumbe ali vzvode za upravljanje registrov ter drugih naprav. Orgle imajo vsaj eno klaviaturo, na katero se igra z rokami (manual) in eno za nožno igranje (pedal). Manuali pri sodobnih orglah obsegajo do pet oktav (od C do g3 včasih do c4). V primerjavi s klavirjem, ki ima 7 oktav, ta obseg izgleda majhen, vendar moramo vedeti, da se pri orglah razširi zaradi registrov, ki imajo višji ali nižji temeljni ton. Pedal obsega do dve oktavi in pol. Zraven tipk ima igralnik vgrajene vzvode, ki jim rečemo manubriji. Večina manubrijev služi premikanju letev v pokrovu sapnice, to je odpiranju in zapiranju registrov. Lahko pa imajo še druge, pomožne funkcije, na primer zbirniki, s katerimi vključimo več registrov hkrati, kopule, s katerimi povežemo posamezne manuale ali pedal med seboj in podobno. Zanimiv je tudi mehanični tremolo, kjer v zračnem kanalu vključimo nihajočo loputo in s tem povzročimo utripanje zvoka.
Traktura mehanskih orgel je sestavljena iz množice vzvodov, kotnikov, žic, regulatorjev in podobnih delov. Osnovni namen je povezava upravljalnega mehanizma v igralniku z mehanizmi v omari ali omarah. Dokler je registrov (in sapnic) malo, je traktura enostavna. S povečevanjem števila registrov pa postaja vse bolj zapletena: povezave med tipko in piščaljo so vse daljše in zapletenejše, trenje vse večje, za ustrezno oskrbo piščali z zrakom je potrebno hkrati na isto tipko odpirati več ventilov na več sapnicah. Orgelska igra je vse težja. V preteklosti so se tehniki v orglarstvu veliko ukvarjali s trakturo, a se po pnevmatsko, elektro pnevmatski, elektro-relejni in računalniško vodeni trakturi ponovno najraje vračajo h klasični mehaniki.
Igralnik je osrednji upravljalni del orgel. V notranjosti se skriva zapleten trakturni mehanizem, zunaj pa opazimo eno ali več klaviatur in gumbe ali vzvode za upravljanje registrov ter drugih naprav. Orgle imajo vsaj eno klaviaturo, na katero se igra z rokami (manual) in eno za nožno igranje (pedal). Manuali pri sodobnih orglah obsegajo do pet oktav (od C do g3 včasih do c4). V primerjavi s klavirjem, ki ima 7 oktav, ta obseg izgleda majhen, vendar moramo vedeti, da se pri orglah razširi zaradi registrov, ki imajo višji ali nižji temeljni ton. Pedal obsega do dve oktavi in pol. Zraven tipk ima igralnik vgrajene vzvode, ki jim rečemo manubriji. Večina manubrijev služi premikanju letev v pokrovu sapnice, to je odpiranju in zapiranju registrov. Lahko pa imajo še druge, pomožne funkcije, na primer zbirniki, s katerimi vključimo več registrov hkrati, kopule, s katerimi povežemo posamezne manuale ali pedal med seboj in podobno. Zanimiv je tudi mehanični tremolo, kjer v zračnem kanalu vključimo nihajočo loputo in s tem povzročimo utripanje zvoka.
Traktura mehanskih orgel je sestavljena iz množice vzvodov, kotnikov, žic, regulatorjev in podobnih delov. Osnovni namen je povezava upravljalnega mehanizma v igralniku z mehanizmi v omari ali omarah. Dokler je registrov (in sapnic) malo, je traktura enostavna. S povečevanjem števila registrov pa postaja vse bolj zapletena: povezave med tipko in piščaljo so vse daljše in zapletenejše, trenje vse večje, za ustrezno oskrbo piščali z zrakom je potrebno hkrati na isto tipko odpirati več ventilov na več sapnicah. Orgelska igra je vse težja. V preteklosti so se tehniki v orglarstvu veliko ukvarjali s trakturo, a se po pnevmatsko, elektro pnevmatski, elektro-relejni in računalniško vodeni trakturi ponovno najraje vračajo h klasični mehaniki.
Bartholomaeus Justinopolitanus
BARTHOLOMAEUS JUSTINOPOLITANUS (BUDRIUS, PELUSIUS), tiskar, rojen v Kopru*. Od zadnjega desetletja XV. stol. je deloval v Benetkah in tam verjetno umrl okrog leta 1508. O njegovem življenju ni podatkov, vendar je gotovo, da se je tiskarstva izučil pri tiskarjih inkunabul v Benetkah in da se je uvrstil med odličnejše beneške tiskarje. Vseh njegovih tiskov danes ni mogoče ugotoviti (številni so brez navedbe tiskarja in letnice), zagotovo so njegovi tiski Phalaridis Tyranni Agrigentini, Apallonii Philosophi pvthagorioi, Bruti Epistolae graecae (1498); Fidimi Marsiilii De triplici vita libri tres (1498). Okrog leta 1491 je prišel v Benetke iz Fossombrona 25-letni Ottaviano dei Petrucci (1466-1539), se tu izučil tiskarstva, se spoznail z Barholomaeusom in tudi delal pri njem. Čeprav je bil dosti starejši, sta ta dva tiskarja postala dobra prijatelja in sodelavca v reševanju problemov okrog tiska glasbenih del, za kar se je že dalj časa zanimal in delal tiskarske eksporimente. Ko sta dosegla dobre rezultate, je Petrucci zaprosil in 7. maja 1498 dobil od beneške Signori je dvajsetletni privilegij za notni tisk menzuralne glasbe in tabulatur za orgle. Lota 1501 sta že Petrucci in B. končala svoj prvi zbornik (Harmonice musices Odhecaton), natisnjen po njunem novem sistemu. Delež B.-a pri iznajdbi premičnih stavkov za notni tisk je splošno v literaturi skoraj povsem zanemarjen, čeprav sam Petrucci v svojem prvem predgovoru tega silovitega zbornika (Odhecaton 1501) izrecno poudarja zasluge B.-a. Drugi predgovor istega zborniika je napisal B. in se podpisal »Barthalomaeus Justinopolita«. Vsekakor je očitno, da je pri vseh izdajah Petruccijevih tiskov v periodi njegovega beneškega delovanja (1501-1508) sodeloval tudi Barholomaeus vsaj do leta 1506, to se pravi, preden je Petrucci svoj tiskovni obrat združil z Amadejem Scottom in Nikolajem da Raphaol. Petruccijevi tiski so Odecaton I-HI (1501-1503), Mote'.ti I-V (1502-1505), Miissae I-XI (1502-1506), Lamentâtiones I-II (1506) in Frottole MX (1504-1508). Verjetno je Barholomaeus nekako v tem času umrl, a Petrucci je leta 1511 svoj obrat preselil v svoje rojstno mesto Fossombrone. Zanimivo je, da so nekateri avtorji iznajdbo premičnih stavkov za notni tisk pripisovali istrske mu rojaku iz Motovuna Andreju Anticu, duhovniku v Rimu, čeprav je ta dosti pozneje le uporabil Potrucci-Bartolomejev sistemi pni tisku skladb za orgle (Frottole intabulate da sonare organi Libro primo, Romae 1517).
(Primorski slovenski biografski leksikon, Snopič 2, str. 42; Mohorjeva družba Gorica, 1975)
(Primorski slovenski biografski leksikon, Snopič 2, str. 42; Mohorjeva družba Gorica, 1975)
Je tudi za orgle v Kopru tiskal note?
*Zgodovinska in druga imena za Koper so Aegida, Capris, Capritana insula, Caput Ystriae, Justinopolis, Caput Histriae, Capo d'Istria, Capodistria, Kopar. Koprska škofija je bila ustanovljena v 12. stoletju.
Naročite se na:
Objave (Atom)